Včeraj zvečer smo se vsi člani družine nasmejali - no, nakrohotali skoraj do solz zaradi res smešnih dogodkov in šal. Začelo se je z bratovim razlaganjem adrenalinske vožnje z avtom, ki mu ni delala sklopka. Voznik avta je moral nekajkrat zaviti na travnik, da mu avto ni crknil, vozil čez rdeče, po parkiriščih in čakal na prosto cesto ipd. Ker tega voznika poznam, je bilo zato vse še trikrat bolj smešno, za povrh pa sem ravno jedel solato in malo je manjkalo, da nisem dobil kakšnega lista "čez nos" ... :P Nadaljevali smo z internimi anekdotami in dogodivščinami, spomnil pa sem se tudi večera, ko smo se smejali prijatelju, ki se je kar na lepem začel smejat. Tip se je tako smešno smejal, da smo se pričeli vsi z njim; nehali smo šele, ko so nas res bolele prepone. Ko smo se umirili, ga je nekdo vprašal, zakaj se je pričel smejat, je rekel, da ni imel razloga in je želel zgolj narediti poskus, če je smeh res nalezljiv. Zaradi tega smo se ponovno začeli smejat še za kakšnih pet minut. To je bil najbolj smešen trenutek izmed mnogih.
No, vse ne sme biti smešno ampak smeh res sprošča in ljudje bi se morali veliko pogosteje smejati ali vsaj nasmehniti, pa bi bilo marsikaj lepše. ;)
