Teden je bil izredno intenziven, poleg pripravništva sem imel še nekaj nujnih sestankov in telefonskih klicev, kljub zasedenosti sem se uspel tudi fizično sprostiti in predvsem začel uživati v (bodočem) poklicu. Sedaj lahko z gotovostjo trdim, da je bila kljub občasnim pomislekom odločitev za pedagoški poklic ena boljših življenjskih odločitev!
Danes sem spal zgolj štiri ure, ker sem se prepozno lotil pisanja testov ampak tekom dopoldneva nisem čutil večje utrujenosti, ker je bilo ves čas veliko zanimivega dogajanja. Ko sem se končno odpravil proti domu, sva z bratom v šoli prevzela sestrico in hitro smo šli domov. Omenil sem ji klepetanje s sošolcem, o čemer sva se danes zjutraj pogovarjala s sodelavko, njegovo mamo. Tamala se je prisrčno nasmejala in skomignila z rameni - pač si ne more pomagat :) Že cel teden sem ji obljubljal, da bova šla pripravit prostor za gugalnico ob bližnjem potoku in ko sem vstopil v njeno sobo je v rokah držala bon za skupno preživljanje prostega časa, ki sem ji ga poleg še šestih drugih podaril za 7. rd. To je bil višek, postal sem ves raznežen.
Odstranila sva veje po tleh, pozneje pa sem šel sam navezat vrvi in desko, sedaj pa komaj čaka, da jo gre preizkusit. Največ, kar ji (in drugim) lahko ponudim, je moj čas.
