Tokrat se osredotočam zgolj na voljo za poučevanje - pedagoški eros, ki ga v teh dneh doživljam. O volji za druge stvari pa kdaj drugič.
Že v prvih dneh pripravništva sem ugotovil, kako drastično se je spremenil način poučevanja, zahtevnost učnega načrta in še marsikaj na tem področju.
Mentorju in drugim sodelavcem sem večkrat omenil, kako slabo znanje osnov imajo učenci, to se je potrdilo tudi pri pisnem ocenjevanju znanja, ki ga je bilo potrebno v vseh treh devetih razredih ponavljati. Mentor mi je napol v šali rekel, da ne ve, kdaj je podpisal pogodbo za delo v posebni šoli. Nekajkrat sem tudi sam dobil občutek, da to je v nekaterih pogledih, ampak določbe je treba upoštevati.
Na hodniku sem srečal starejšo učiteljico, jo pozdravil in jo vprašal, "kakšna je učiteljska". Malo je potarnala, omenila za današnje razmere zlate čase in me vprašala če sem še entuziast. Odgovoril sem ji, da sem itak mlad, imam več energije vendar imam realističen pogled na poučevanje. Povedala je še, da je kot diplomantka imela vizijo, da ji bo uspelo dosegati odlične učne rezultate, in bo vse enostavno ... Omenila je še danes vse pogostejše vmešavanje staršev v strokovno delo učiteljev. Kaj vse lahko pričakujem večinoma že vem, trenutno me žene še začetniško navdušenje, sčasoma pa me bo verjetno bolj znesek na računu 5. v mesecu ... Kdo ve ...
Zaenkrat upam, da bom uspel ohraniti večino te navdušenosti. V času pripravništva imam namen predvsem profesionalno napredovati in se čim bolje usposobiti za ta zahteven a lep poklic.
