Pred nekaj tedni mi je sodelavka povedala za jamo v bližini njenega doma in seveda takoj spodbudila moje zanimanje. Izprašal sem jo vse o tej jami, pomagal sem si še z brskanjem po internetu in tadaaa - jo obiskal! Zaenkrat sem jo samo preveril, ker nisem imel toliko časa in opreme ampak kot kaže je dokaj turistična, v njej je nekaj netopirjev in čuden stvor ...
Iz jame sem šel proti prelepim krajem, na katere imam tudi prelepe spomine in že skoraj polovico življenja kolesarim po njih. Dvignil sem se kar visoko in končno prispel v najlepšo dolino Zasavskega hribovja - dolino potoka Sušjeka pod krajem Padež (mnenje je seveda subjektivno a je ta dolina zagotovo med petimi najlepšimi). To dolinico sem prvikrat obiskal natanko pred enim letom, ko sem si jo šel ogledat za tabor. Najprej sem si jo ogledal na zemljevidu, si skušal predstavljati pravljični vijugast potoček ampak ko sem se pripeljal izza ovinka in se mi je odprl pogled na širši del te dolinice, sem se ustavil in se nekaj časa čudil. Takole je izgledala dolinica še v bolj pustih barvah:
Spomladi:
Poleti med taborom:
In takole leto po prvem obisku:
Na tole dolinico bom imel najlepše spomine, ker sem tukaj doživel najbolj pristen skavtski tabor z res odličnim vzdušjem in še jo bom obiskal. Ob potoku gorvodno živi lastnica te doline, ki sem jo že nekaj časa nameraval obiskati. Po obujanju spominov sem se zapeljal še do nje, pri njej je bila še sosedova Tinca. Bili sta me zelo veseli, saj verjetno nimata prav veliko obiskov, pa zdravstvene težave itd. Lastnico Felicito sem vprašal, če je kaj bolje z njenimi koleni, ona pa je ponovno v svojem slogu izjavila, da bo v redu, ko bo mrtva. No, lani poleti mi je rekla, da samo še čaka, da umre (izrazila se je malo drugače ...). Sicer je prava šaljivka (Felicita - Srečka) ampak ji malo primanjkuje smisla za življenje. Koliko je takšnih ljudi, si sploh ne predstavljam ... Res zanimive spomine imam na to dolino in njene prebivalce. Ob slovesu sem jima rekel, da se bom še kaj oglasil in jima zaželel lepe praznike. Za obisk me je spodbudil en skavtski projekt, v okviru katerega so morali skavti in skavtinje obiskati starejšo osebo, ki ni v sorodu z njimi. Že na začetku sem si rekel, da bom tudi jaz opravil te izzive in res mi jih je uspelo, občutek pa je res dober. :)
