Zakaj bi sploh razmišljal o povprečnosti in banalnosti in se namesto tega trudil, da ne zapadem tudi sam v to? To res moram dat iz sebe, ker se dogaja nepojmljivo v tem trenutku nekemu otroku iz prve triade osnovne šole. O težavah izobraževanja ne bi razglabljal, ker so res kompleksni in jih dobro opiše marsikateri kompetenten strokovnjak, zaenkrat nimam interesa do podrobne analize šolstva in izobraževanja. O strokovnosti pedagoških delavcev pa tudi ne bi zgubljal besed, ker sem videl in slišal že vse sorte.
Ko sem sam pri sebi in z materjo analiziral dogajanje temu otroku v šoli, sem bil (in sem še vedno) povsem šokiran, kako lahko otrok pri teh rosnih letih izjavi, da nikoli ne bo nič iz njega. Učiteljica se dere nanj, kot da je za večino napak kriv on in ker odstopa od povprečja kot nadarjen, doživlja hude (upajmo, da ne usodne) frustracije in že skoraj dva meseca noče več hoditi v šolo. In potem učiteljica na posvetu s starši izjavi, da so v groznem zaostanku in ne dosegajo ciljev, da je problem disciplina in daje vtis, da so za to krivi otroci in starši. O njeni (ne)strokovnosti ne bi zgubljal besed. Seveda stremi(m) k doseganje ciljev, za kar se mora vsak učitelj truditi - ampak na račun povzročanja frustracij in travm je to nedopustno. Dogaja se ubijanje nadarjenosti, prekleta uravnilovka s teptanjem nadpovprečnih - Mazzini je o tem že pisal - Slovenska negativna selekcija: vsi enaki, vsi v čredi. Upoštevati je treba tudi, da otrok dojema to dogajanje precej subjektivno in ga je potrebno jemati z rezervo, a ker se to dogaja že daljši čas je v tem gotovo nekaj resnice in je treba čimprej ukrepati.
Kaj storiti v tem primeru? Se pogovoriti? Zamenjati razred? Povedati učiteljici nekaj krepkih glede njene nezmožnosti obvladovanja razreda? Zamenjati šolo? Vem, da obstajajo šole/okolja, ki močno spodbujajo ustvarjalnost in talente ampak če se to ne dogaja v ključnih letih otrokovega razvoja, se lahko povzroči nepopravljiva škoda in to odstopanje od povprečja se zatre. Primer moje tete, ki ji je učiteljica v 1. razredu rekla, da pri petju fuša in nihče je nikoli več ni slišal peti. Ali pa odhod neke mame z dolgočasnega roditeljskega sestanka zaradi nujnejših opravkov doma in posledično šikaniranje otroka celo leto ... Pa primeri nadarjenih podeželskih učencev, ki jih je svetovalna delavka usmerila na neperspektivne šole ipd. To se je sicer dogajalo pred desetletji a ni garancije, da se danes ne.
V tem primeru gre za odstopanje od povprečja navzgor, v primeru negativnega odstopanja je situacija v dosti primerih podobna, ker je pač povprečno sprejemljivo, odstopanja pa so pogosto nezaželena. Pri nas v Sloveniji je vse prepogosto tako, tudi sam sem že videl, kaj lahko povzroči označitev neke osebe kot manj sposobne ali pa se nadarjenosti ne prepozna in se izgubljajo talenti ... No, da se ne oddaljim preveč od teme oziroma problema - že sedaj se kot pripravnik lahko trudim za spodbujanje vseh učenk in učencev s spodbudami in jim dajati občutek sposobnosti, tudi, če gre za povsem enostavne primere. Pohvala ima veliko večjo težo kot graja in če je posameznik pohvaljen vsaj za nekaj, ga to motivira in spodbudi in mogoče bo iz njega zaradi tega občutka sposobnosti nastalo nekaj več od povprečja.
Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli. R. Baden Powell
