Dočakal sem lepo vreme, prepričal brata in lotila sva se zahtevnega podiranja smreke, ki je rasla več desetletij v sadovnjaku. Pred dvema mesecema sem šel ves živčen pogledat, če je klonila pod težo ledu, pa je začuda zdržala. Marsikdo bi imel pri tem pomisleke, zakaj hočem podreti zdravo smreko, ki jo je verjetno posadil ali pustil rasti stari oče pred desetletji, jaz pa jo želim odstraniti ... Glavni razlog je bil seveda sadovnjak in tri odlična sadna drevesa v njeni senci. Odrezal sem vrh, ga poskušal usmeriti stran od sadnih dreves in ponovno se je uresničil Murphyjev zakon - vrh je padel direktno na debelo vejo ringloja in jo odlomil - pač davek.
V tem letu sem že večkrat razmišljal, kaj naj odstranim iz svojega življenja, kaj me omejuje in je kakorkoli nepotrebno ... Začel sem pri nakopičenih predmetih in stvareh, za katere sem dolga leta smatral, da jih bom morda še kdaj potreboval, ko pa sem ugotovil, da si to govorim že skoraj deset let, sem nehal s tem razmišljanjem in začel metati stran (dokaz, da nimam hrčkovega sindroma oz. OCD :P). Še vedno se najde kakšna stvar ali razvada, ki bi jo bilo dobro odstraniti, letošnji post sem si zastavil več odločitev/omejitev in večine se kar držim. Ob trenutni zaposlenosti ponovno razmišljam, kaj odstraniti, da bom lahko optimalno in nepolovičarsko opravljal zadolžitve, ki sem si jih zadal. Aja, pa nekaj zaostankov moram odpraviti, kar bom moral storiti zelo hitro, ker se bo s koncem aprila začelo še bolj natrpano in pestro obdobje.
Zadnje veje
Padec drugega največjega hloda
